Novi album Andreja Šifrerja z naslovom Srce in razum

Skoraj tri leta mineva od mojih zadnjih originalnih posnetkov in CD-ja IDEJE 30 KASNEJE, a se zdi, da je pravkar minilo obdobje, ki se je zaključilo s koncerti ob moji okrogli obletnici. Vendar se je kljub temu toliko spremenilo v moji okolici. Verjetno se bo veliko tega pozabilo, a jaz sem zabeležil dogajanja na novem šopku pesmi, ki so vzklile v tem kratkem intervalu.

Ključno je bilo srečanje z Janijem Hacetom, ki je prevzel aranžersko glasbeno breme in presenetil mene, še bolj pa producente na Abbey Road, ki so kar zijali od presenečenja, ko jim je poslal prve demo posnetke.

Vsa stvar se je začela odvijati zelo hitro in ko sem izvedel, da je v studiu prvi teden v aprilu moj, so se kocke čudežno zložile skupaj. Oba sva bila ob vstopanju v znamenito zgradbo navdušena in kar naprej so se pojavljale vzporednice z religioznimi objekti širom sveta. Kjerkoli poveš glasbeniku, ki se vsaj malo spozna na zgodovino svojega poklica, da si snemal na Abbey Road, vedno izzoveš začudenje, navdušenje in včasih prikrito zavist.

Tudi človek, ki naju je tam pričakal, iskrivi Irec Rob Cass, je pravi umetnik na svojem področju. Pravkar je zaključil miksanje posnetkov njegovega zadnjega klienta z imenom Jack Bruce, nekoč pevca in basista znamenite zasedbe THE CREAM, ki je imela na kitari nekega Erica Claptona … a to je že druga zgodba. Ja Rob Cass je pravi maček. V njegovi telefonski shrambi je nekaj takih številk, da se človeku zmegli pred očmi, a njegova prava poslastica so zgodbe, ki jih je doživel z najbolj znanimi rockovskimi glasbeniki kalibra Queen, Pink Floyd, Whitesneake in podobnimi tiči. V tej zgradbi je tudi eden od najbolj priljubljenih sogovornikov, saj ga v restavraciji, ki je stičišče vseh teh tonskih krtov, kamor prilezejo iz svojih lukenj, vedno obkrožijo znana imena studijske tehnike Abbey Roada.

Dean Ross je pravzaprav ‘krivec’ mojega gostovanja v tem studiu. Američan, ki živi več kot petintrideset let v Londonu, je bil producent moje četrte plošče NOVE PRAVLJICE ZA OTROKE IN UPOKOJENCE in človek, ki ga izjemno cenim kot glasbenika in prijatelja. Pred osmimi leti sem z njim poizkušal posneti v Robovem takratnem studiu dva komada za CDjko KDAJ SI ZADNJIČ KAKŠNO STVAR NAREDI PRVIČ?, pa so se naša snemanja popolnoma izvitoperila. Ne po Deanovi krivdi, ampak včasih se stvari pač ne iztečejo. Od tega neuspešnega studijskega dogodka, je sicer obema ostal grenak okus, vendar to ni skalilo najinega prijateljstva. Ko sem ga januarja letos poklical, da mu napovem prihod v London, me je z rahlo smejočim glasom vprašal: ‘Se še spomniš kdo je Rob Cass?’ Prepričan sem bil, da bo prvič po osmih letih poizkušal opravičiti neuspelo studijsko pustolovščino, a sem se zmotil. ‘Rob že eno leto kot producent dela na Abbey Road. Te zanima?’ To vprašanje je podobno temu: ‘Ali je papež katolik’? Čez deset dni sva že sedela v recepciji najbolj znanega studia na svetu, kjer naju je pričakal Rob in čveket treh možakov, ki ob prvem srečanju niso šli narazen kot najbolj zadovoljni na svetu, z ničemer ni omenjal preteklosti.

Vse tri je zanimala prihodnost in ko smo se dogovorili vse podrobnosti je v zraku ostal datum snemanja. Deanu se je odvalila skala, ki se je še dolgo kotalila navzdol, ko sva premlevala minule dogodke ob pivu na vrtu bližnjega puba. Začetek leta je obetal nore zgodbe prihodnjih mesecev.

Z Janijem sem se srečal ponovno kar pri meni doma in začela naj bi premlevati tekst za pesem Alenke Godec. Nekje proti koncu dogovarjanja sem izstrelil stavek, za katerega nisem vedel na kakšno zemljo bo pristal: ‘Jani, če se slučajno zgodi, da dobim teden snemanja na Abbey Roadu, bi bil pripravljen sodelovati z menoj, ker to zna biti v kratkem?’ Nikoli ne bom pozabil tega pogleda, saj nisem vedel, da je Jani Hace eden največjih fanov skupine The Beatles in človek, ki ima zabeležena datumsko vsa snemanja te skupine v studiu. Po nekaj sekundah tišine je izdahnil: ‘Andrej, reci prosim, da se zajebavaš!’

V enem tednu se je lotil mojih komadov in še danes se opravičujem Alenki Godec, da sem ji začasno ukradel njenega producenta in najtesnejšega glasbenega sodelavca. A snežna kepa se je valila naprej in aprila sva hodila po templju najine mladosti, stene okrog naju so nama šepetale o snemanjih v tej zgradbi, ki so za vedno spremenila vsaj glasbeni svet, če ne še kakšnega drugega. V znamenitem studiu 2, kjer so nastali vsi posnetki skupine sva se pogovarjala spoštljivo, s pol glasu, tudi zato, ker je prav takrat tam snemal vokale avstralski zvezdnik Gotye s svojo skupino. Celo srečali smo se in pogovarjali s fantom, ki po skromnosti sodeč ne deluje prav zvezdniško. Sicer pa smo vsi majhni v primerjavi s tistimi, ki so tem studiem nadeli tako slavno ime in zgodovino.

Snemanje se je začelo s prenosom Janijevih zapisov v Robov računalnik in našim kofetkom v vrtu ob zgradbi, kamor se pride skozi njihovo, kar rekel bom, ‘menzo’. Po uvodni mirni začetnici je nastopil kar Jani, za njim je priskakljal kitarist Adam Lamprell in stvari so se začele odvijati iz dneva v dan iz enega glasbenika v drugega. Najbolj močna je bila sreda, ko je prišel podariti svoj talent mojim posnetkom Richard Thompson. Po čudežu, katerih sem se v življenju že navadil, je bil prav ta, in samo prav ta teden, v Londonu. Njegovo petdeset letno prijateljstvo  s skoraj so-imenjakom basistom Dannyjem Thompsonom, a brez sorodstvene vezi, je hotelo, da je Richard nastopil na Dannyjevem rojstno dnevnem koncertu naslednji dan v četrtek. Zato je priletel za en teden s svojo ženičko Nancy Covey iz Los Angelesa in si vzel čas z Šifrerja v sredo. Slučaj? Lahko da, a do sedaj jih je bilo že preveč. Ko gre, pač gre in točno zakaj nihče ne ve. Jaz se že dolgo ne sprašujem več.

Graciozno R&B pevko karibskih korenin Charmain Elliott in njenega glasbenega moža Peta poznam že vsaj deset let in pred nekaj leti sem ju celo povabil v Slovenijo in jih gostil gor in dol po domovini. Kako bi lahko takrat vedel, da bom štiri leta kasneje na Abbey Road potreboval njene temnopolte vokale? A glej ga zlomka, ko sem jo poklical, je bila navdušena nad predlogom, da s svojo prijateljico Tracy Chin prideta podpreti vokalno sliko pesmi ŽENSKE MORAJO IMET TA ZADNJO v studio, kjer je kar vrelo moške energije po Richardovemu bojevitemu kitarskemu nastopu. Punci sta dodali povsem drugo, žensko, karibsko, sproščeno vzdušje tako da smo se po pol ure kar objemali in krohotali v studijskem okolju. Kakšen neverjeten dan, za Bogove, in mislim, čeprav nobenega nisem videl, da jih je bilo nekaj kar prisotnih v sobi, ko so se stapljali in dodajali na posnetke čudežni toni mojih veličastnih gostov.

Ko smo vstopili v četrtek, sem bil na vrsti jaz z glavnimi in spremljevalnimi vokali in Jani z vokali in še nekaj basa. Dean je dodajal klaviature in pozno zvečer smo odprli GORENJSKO BOROVNIČKO (slika je končala celo v knjižici ob CD plošči), ki mi jo je za pot na snemanje podarila moja nesojena taščica Vera Križaj, ki to slastno pijačo uspešno izdeluje in prodaja. Nad opojno tekočino so bili fantje tako navdušeni, da so jo poimenovali Heavenly Drops (Nebeške kapljice) in na slovenski način zašpilili angleško snemalno avanturo.

Kaj se je iz teh snemanj izcimilo, je zdaj natisnjeno na CD ploščku ‘SRCE IN RAZUM, a ker londonskih posnetkov ni bilo dovolj za izdajo, sva z Janijem posnela še dve pesmi v novomeškem RSL studiu in se približala cilju. Dosegla sva ga, ko sva pri Iztoku Turku preoblekla že posneto odbito pustolovščino KJE JE LEON LEBAR? Zvok je bilo treba prikrojiti obstoječim posnetkom in Jani Hace to zna.